Iskanje
Z izgubo zaupanja v tradicionalne institucije, predvsem politične, mladi vedno bolj dvomijo tudi v znanost. Poleg tega je ves zaplet okoli pandemije Covida-19 zaupanje v znanost še povečal, zato se znanstveniki po svojih najboljših močeh trudijo premagati dvome.
Ob pol 12-ih radijsko potujemo po desetletjih in danes smo se ustavili med letoma 1975 in 1984. V tem obdobju je svet še vedno v znamenju hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo. Janez Pavel II. postane prvi neitalijanski papež po 455 letih in obenem prvi slovanskega rodu. Po Titovi smrti pa je Jugoslavija vstopila v obdobje politične nestabilnosti in naraščajoče gospodarske krize.
Osrednji del oddaje smo namenili pogovoru z Gojkom Božovićem, srbskim pesnikom in avtorjem letošnjega Odprtega pisma Evropi. Pisal ga je, kot pravi, z njenega roba in opozarja, da sta nezadovoljstvo in zaskrbljenost povprečnega Evropejca posledica odsotnosti smisla. Pismo je javno prebral sinoči na slavnostni otvoritvi festivala Dnevi poezije in vina, opozorili pa smo tudi na zadnje dneve mariborske razstave "Poglej morje, kako vibrira" ilustratorke Nee Likar. (Foto: Marko Pigac) Prilagamo tudi celotno Odprto pismo Evropi Gojka Božovića, v prevodu Đurđe Strsoglavec. Nekako je obveljalo prepričanje, da je Evropa utrujena. Tudi sama Evropa je sprejela zgodbo o utrujenosti kot svoje izkustvo. Utrujenost je odlika zahajajočih civilizacij, tistih, ki ne verjamejo več vase in v svoje moči, temveč trajajo iz navade in pričakujejo, največkrat brez dosti upanja, pomoč od drugih. Ali Evropa resnično potrebuje pomoč ali pomoči ni brez Evrope, ki bo obnovila svoj vitalizem – na podlagi zgodovinskih izkušenj, ki jih je prebrodila in v njih storila veliko škode tako drugim kakor tudi sami sebi? Evropa si še ni opomogla od zgodovine v kratkem 20. stoletju. Izkustvo Evrope je v kataklizmi prve svetovne vojne zgrmelo v »včerajšnji svet«. Med svetovnima vojnama se je to izkustvo raztezalo od vojnih odmevov do paravojaških »mirnodobnih vojn«, ki se niso umirile do začetka nove vojne, do vzpona dveh totalitarizmov, do vrtinca kriz, ki so se končale v tragediji druge svetovne vojne. Vojne spopade so zamenjale desetletne fronte hladne vojne. Od španske državljanske vojne do balkanskih vojn za jugoslovansko nasledstvo v devetdesetih letih so se nizale hunte in diktature vzporedno z državami blagostanja in privlačnim vsakdanom, institucionalno urejenostjo, medijskimi in umetniškimi svobodami. To je veliko preveč zgodovine, da ne bi bilo posledic in da se politični in družbeni, gospodarski in tehnološki tokovi moči, ki so tako dolgo domovali v Evropi, ne bi prestavili kam drugam. Govorim z roba Evrope, z roba, ki ga je Evropa tako različno poimenovala: Balkan, Vzhodna Evropa, Jugovzhodna Evropa, Zahodni Balkan. Ta prostor se ni premaknil z mesta, sodeč po imenih pa se zdi, da je bil na vseh straneh neba. Geografija je bila vedno odvisna od politike, politika na Balkanu pa je še bolj odvisna od geografije, od dejstva, da je to geografski del Evrope, vendar politično še vedno ni. Posledica tega odnosa geografije in politike je stabilokracija na Zahodnem Balkanu, vzpon avtoritarizma, ki ima desetletno podporo evropskega političnega razreda, valovi populizma, ki divjajo z nezmanjšano močjo. Stabilokracija, ki se je začela kazati v drugem desetletju 21. stoletja na Zahodnem Balkanu, kjer je našla tudi nekaj plodnih tal, je, vendarle, proizvod nepremišljene evropske politike, ki ni pripravljena na nadaljnje evropske integracije in ki ni sposobna drugače ohraniti vpliva v tem zadnjem neintegriranem delu politične Evrope. Ravno tu, v Srbiji, že do novembra 2024 traja edino antipopulistično in antiavtoritarno gibanje v sodobni Evropi. To gibanje vodi nova generacija, ki ne sprejema ne avtoritarizma srbskega režima, ne nevprašljivih avtoritet, ne hinavščine evropske birokracije. Tega ni nihče pričakoval od generacije, o kateri se je, očitno brez razloga, verjelo, da je družbeno ravnodušna, politično nezainteresirana in usmerjena samo k neskončni zabavi in himeram zasebnih fascinacij. Toda tega množičnega in vztrajnega študentskega gibanja, ki je ena najlepših podob sodobne Evrope, ni podprl evropski politični razred, tudi večina evropskih političnih institucij ga ni. Kakor se je, ne da bi se oziral na evropske vrednote v Srbiji in na Balkanu, v nasprotju z množičnimi zahtevami državljanov Srbije, pa tudi številnih evropskih ekoloških organizacij, opredelil za interese nemške avtomobilske industrije in rudnik litija na naseljenem kmetijskem območju Jadar, najbogatejšem bazenu pitne vode v tem delu Evrope. Evropa ne more biti skrčena na Evropo A in Evropo B, na Evropo več hitrosti, na Evropo skupkov, na Evropo birokracije in inercije. Evropa tudi ne more biti skrčena samo na Evropsko unijo. Dokler ne bo ves evropski prostor izraz istega družbenega izkustva, Evropa ne bo imuna na krize, ne bo obnovila pomena, ki ga že dolgo išče, in ne bo našla smisla, glede katerega omahuje, ali naj začne verjeti vanj. Ne slepimo se: Evropa je tako na Balkanu kakor v Zahodni Evropi. Ne slepimo se: populizem ni od nekod prispel v Evropo, v njej je nastal. Ne slepimo se: Evropa mora artikulirati svoje interese in pri tem imeti v mislih interese vseh svojih delov. Ne slepimo se: avtoritarizem ima v Evropi dolgo tradicijo. Ne slepimo se: številne avtoritarizme je Evropa sama podprla. Ne slepimo se: to počne tudi danes. Evropa je celota, sestavljena iz razlik, ne pa katerikoli njen ekskluzivni del, ki se razglaša za celoto. Evropa lahko živi s temi razlikami, ne more pa živeti brez njih. Vsak del Evrope ima svojo, v nečem posebno zgodovino, in vsak del Evrope ima svoj imperij, evropski ali zunajevropski, ki povzroča dolgotrajen strah. Ti strahovi, neprimerljivi in zoperstavljeni, oblikujejo enega od mogočih zemljevidov Evrope. S temi strahovi lahko živimo, le da potem ne moremo živeti v Evropi razlik, kot dediči enotne evropske kulture, ki je bila vedno večja od vsake evropske politike. Milan Kundera je v eseju Ugrabljeni Zahod zapisal, da je Cioran »eden redkih mislecev, ki še zastavlja staromodno vprašanje Evrope v njeni polni dimenziji«. To vprašanje pa ni staromodno, temveč eksistencialno. Evropa mora znova postati subjekt svoje zgodovine, saj se očitno ne znajde v vlogi objekta zgodovine. Da bi ji to uspelo, mora bolj upoštevati svojo geografijo kakor svojo inercijsko politiko. Evropa mora uvideti svoj zemljevid, da bi lahko oblikovala svoje interese. Vse dokler je kakšen del Evrope izključen iz njenih političnih tokov, Evropa ne bo celovita: imela bo notranjo krizo, ob kateri ne bo nikoli obnovila svoje moči. Če na evropskih mejah nenehno besnijo vojne, je nekaj narobe z mejami Evrope. Če Evropo uničujejo notranji spori, je nekaj narobe z njenim samorazumevanjem. Če Evropa pričakuje rešitev z neke druge strani, je nekaj narobe z njeno samozavestjo. Evropa ne potrebuje več zgodovine, temveč več zgodovinske imaginacije. Zgodovina ni končana. Zadnjega Evropejca še ni. Zgodovina še posebej ne more biti končana v Evropi, kjer so zgodovinski spomini tako živi, da sodelujejo v vsakdanu slehernega Evropejca – od imena kraja, v katerem živi, prek imen rek, ki jih nenehno prečka, do spomenika, v senci katerega bere novice na spletu. Četudi evropske družbe pretresa drama demografskega upada, ni nujno, da je usoda Evrope zadnji Evropejec, ne kot zadnji človek, rojen v Evropi, ne kot zadnji človek, zainteresiran za Evropo kot celoto. Povprečni Evropejec najbrž ni nikoli živel bolje kot danes, toda evropskega človeka danes mučijo bojazni in nezadovoljstva, strah pred končnim izidom in dvom o lastnih močeh. Vzroki za nezadovoljstvo so različni, toda nezadovoljstvo danes povezuje Evropejce bolj kot katerakoli druga velika zgodba. Evropa potrebuje velike zgodbe, ne pa majhnih ali velikih interesov. Svojo vlogo je oblikovala na podlagi velikih zgodb, od antike do renesanse, od demokracije do razsvetljenstva, od civilne družbe do države blagostanja in evropskih integracij. Evropa svoje prihodnosti ne more iskati ne v poceni delovni sili, ne v politiki trdne roke, ne v politiki vizumskih trdnjav, ne v upravljanju sosednih kriz, ne v fascinacijah z zabavo in hedonizmom. Prihodnost lahko najde le v Evropi kulture, demokracije, inovacij, solidarnosti, v skupnosti blagostanja. V nasprotnem primeru bo Evropa samo manjši odmor med Vzhodom in Zahodom, senca nekdanjega subjekta zgodovine, ki je postal objekt velikih interesov. Evropa se bo z vrnitvijo k velikim zgodbam znebila predsodkov do evropskega obrobja in zunajevropske resničnosti. Velike zgodbe lahko Evropi pomagajo razumeti lastne meje in oblikovati svojo pluralistično identiteto. Evropski vsakdan je boljši od evropske zgodovine 20. stoletja in od evropske zgodovine prve četrtine 21. stoletja. Evropa se bo z vrnitvijo k velikim zgodbam iz dekadentnih skrajnosti in ritualov potrošniške civilizacije razumneje opredeljevala med vrednotami in interesi. Včasih interesi niso zgolj nasprotni vrednoti, na dolgi rok postanejo nasprotje tudi samim sebi. Iskanje smisla ni nikoli tako zelo potrebno kakor v časih velikih kriz. Četudi pred tem spoznanjem pogosto bežimo – krize so le izraz izrabljenega smisla. Nezadovoljstva sodobnega evropskega človeka ne bo ublažila ne večja potrošnja ne dražja in popolnejša varnost. Bi pa to lahko storile velike zgodbe, v katerih bo našel smisel svojega vsakdana in solidarnost svoje skupnosti. Ena takšna izbira lebdi nad sodobno Evropo. To je izbira med geopolitiko in demokracijo. Če se je Evropa v 20. stoletju gibala med presežkom zgodovine in države blagostanja, v 21. stoletju nenehno izbira med geopolitiko in demokracijo. Od te izbire je odvisno, ali bo Evropa našla veliko zgodbo naše sodobnosti ali se bo znašla v navadnosti politične realnosti. Za geopolitiko bo vedno dovolj zainteresiranih. Vprašanje demokracije pa je lahko zavrženo, če se z njim ne bo ukvarjala Evropa. Evropa, ki je vzela demokracijo kot svojo ključno izbiro, bo imela več moči, da bo v negotovem in nespravljivem svetu zastopala svoje interese. Evropa je kot demokracija: ni popolna, vendar je nezamenljiva. Pred štiridesetimi leti je nastalo nekaj konceptov Srednje Evrope. Niso nastali v politični praksi in politični imaginaciji: nastali so v književnosti. Na vrhuncih hladne vojne je ideja Srednje Evrope postala privlačna kot medprostor sprtih ideoloških sil, ki sta rožljali z orožjem. Za ene je bila Srednja Evropa odrešilna cona posredovanja. Za druge je bila meteorološki pojem. Za številne je tudi danes celotna Evropa zgolj meteorološki pojem. To ni nujno slabo. Poglejmo s te plati. Če si delimo vremenske okoliščine, ni mogoče, da si ne bi delili nič drugega. Če nas bičajo isti vetrovi in nas zaliva isti dež, se vprašajmo tudi o vetrovih in udarcih zgodovine, ki si jo delimo in skozi katero bomo v vsakem primeru šli skupaj, ne glede na to, kakšne meje bodo postavili med nas. Vendarle ni vseeno, ali bo ista zgodovina oblikovala usodo množice evropskih narodov ali bo Evropa našla notranjo moč in oživila malce dremavo zgodovinsko imaginacijo, ko bo osmišljala odgovor zgodovini, pred katero stojimo: zgodovini vojn, zgodovini slabitve, zgodovini demografskega upada, zgodovini metežev. Evropa danes izbira, ali bo od nje ostal spomin ali bo izbrala trajanje, ko bo živela s svojimi razlikami in dovzetna za svoja najboljša izkustva.
V jutranjih poročilih Radia Maribor prisluhnite naslednjim temam: - Avstrija se je po propadu koalicijskih pogajanj znašla v politični krizi - sunki vetra na severovzhodu države bodo presegli 70 kilometrov na uro - kako se na izvajanje pravice do dolgotrajne oskrbe na domu pripravljajo v Slovenski Bistrici? - s četrto tekmo v Bischofshofnu se bo končala novoletna skakalna turneja
Poletje sicer prinaša počitnice tudi za bruseljske parlamentarce, kar pomeni, da se trenutno ne odvija veliko aktivnosti. A smo vendarle preverili, kako politična kriza v Nigru vpliva na Evropsko unijo, kako je inflacija v Evropski uniji še vedno previsoka, zato je ponovno odreagirala tudi Evropska centralna banka. Izvedeli pa boste lahko tudi več o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva pri nas, saj to zahteva tudi Evropska unija. Oddajo je pripravila Darja Potočan.
Tokrat predstavljamo roman Katarine Gomboc Čeh z naslovom Nihče nikogar ne spozna, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Enaindvajsetletno Mašo, študentko antropologije, poleg sanjarjenja ob glasbi Lane Del Rey zaposluje petje v ženskem pevskem zboru, njenega prijatelja Maksa pa delo z begunci, ki na pragu begunske krize vse bolj preplavljajo Evropo. Maša je v Maksa, ki ga pozna od malih nog, skrivaj zaljubljena, a kaj za njun odnos pomeni to, da so prijateljstvo njunih staršev končali različni pogledi na slovensko politično preteklost in prihodnost? In kako bodo prihajajoči dogodki, denimo poroka njene sestre, vse višja pričakovanja zborovodkinje Agate in prijateljstvo s skrivnostno Saro, vplivali na njene predstave o svetu in ljudeh, za katere je bila doslej prepričana, da jih zares pozna?
Mariborska opozicija je na zadnjih sejah mestnega sveta z dnevnega reda umaknila razpravi o proračunih in podražitvah. Župan Saša Arsenovič se je tako že v začetku drugega mandata znašel v nezavidljivem položaju; razloge in razplet politične krize, ki vse bolj vpliva na proračunske porabnike, sta v tokratni Radijski tribuni pokomentirala Večerov urednik Aljoša Peršak in novinar Televizije Maribor Janez Krušič.
V pregledu dogajanja minulega tedna postavljamo v ospredje aktualno v slovenskem parlamentu, obete nove zdravstvene in medijske zakonodaje in opozicijsko politično ljubosumje. Govorimo tudi o posledicah ukrajinske krize in o tem, komu in zakaj je vojna v interesu. Spomnimo še na razvejano investicijsko dejavnost v šolstvu, na majhno brezposelnost in kronično pomanjkanje kadrov v gostinstvu, gradbeništvu in zdravstveni negi in na to, da so mariborski nogometaši z odliko začeli tekmovanje v evropski Ligi prvakov.
Predsednica Evropske Komisije je 15. septembra 2021 v svojem drugem govoru o stanju v Uniji na začetku poudarila, da je EU v največji svetovni zdravstveni krizi tega stoletja, v najhujši svetovni gospodarski krizi v zadnjih desetletjih in najhujši okoljski krizi ves čas delovala “skupaj. Dejala je, da bo v prihodnje "digitalizacija ključnega pomena”, in napovedala novo evropsko zakonodajo o čipih. Glede podnebnih sprememb je poudarila, da "so posledica človekovega delovanja in zato lahko storimo nekaj v zvezi s tem“. Poudarila je, da je EU z zelenim dogovorom prvo večje svetovno gospodarstvo, ki je predložilo celovito zakonodajo na tem področju, in obljubila, da se bo zunanje financiranje za biotsko raznovrstnost, namenjeno državam v razvoju, podvojilo. Kaj o vsebinah njenega govora menijo slovenski evroposlanci in politični analitiki ?
Virusna okužba se še naprej širi, število obolelih se ne zmanjšuje, obremenitve bolnišnic in zdravstvenega osebja so še vedno velike. Glede učinkovitega zaustavljanja epidemije prihaja do razhajanj med zdravniki, še bolj pa med stroko in politiko. Težke razmere v državi zaradi neuspešnega soočanja z epidemijo in vladno politiko in vse težji gospodarski položaj je še okrepil odhod stranke Desus iz vladne koalicije in poglobil politično krizo. Prihajajoči božično-novoletni prazniki bodo letos seveda drugačni, zdravniki pa prav zaradi druženj med prazniki opozarjajo na tretji val okužb. O tem in še čem v tokratnem Feljtonskem mozaiku.
Premier Janez Janša se je ta teden na Dunaju udeležil pogovorov o razdelitvi cepiv proti covidu-19 med članicami EU. Pet predsednikov vlad, vključno z Janšo, je skupaj z avstrijskim kanclerjem Sebastianom Kurzom posvarilo pred novo politično krizo, v primeru, da EU ne bo hitro ukrepala in poiskala mehanizma, ki bo zagotovil enakopravnejšo razdelitev cepiv. Dan kasneje so se na to temo virtualno srečali s predsednikom Evropskega sveta Charlesom Michelom. Potem, ko je vse več držav prekinilo cepljenje s cepivom podjetja AstraZeneca, med njimi tudi Slovenija, pa je slednja po krajši prekinitvi v petek nadaljevala s cepljenjem z omenjenim cepivom. Prispevek je pripravila Lidija Petković.
