Iskanje
V turistični oddaji smo se ustavili pri projektu Naša Drava – z njim so oživili dogajanje ob reki in na njej. Zatem smo predstavili še novo interaktivno turistično aplikacijo, s katero lahko turisti, pa tudi domačini, spoznavajo kulturno dediščino Ptuja. Ob koncu oddaje pa smo svet spoznavali malo drugače – z Američanko Diane Skokan smo ga odkrivali skozi prostovoljno delo.
Ob svetovnem dnevu varnosti pacientov, letos s sloganom Varni od začetka, sta mariborski Zdravstveni dom Adolfa Drolca, oddelki za varstvo otrok in mladine, in mariborska porodnišnica pripravila dan odprtih vrat. Naša država se ponaša z zavidljivimi rezultati na področju obravnave in umrljivosti novorojenčkov in tudi številnih preventivnih programov za otroke in mladostnike.
Reka Drava povezuje štiri države. Ob njej se je v preteklosti razvilo življenje – je dom pticam in ponovno tudi bobrom. Ponuja možnost povezovanja in združevanja akterjev v različne oblike razvoja območja – od športne. turistične in kulturne ponudbe na reki do naravovarstvenega turizma. Regionalna razvojna agencija za Podravje - Maribor je zato z desetimi lokalnimi akcijskimi skupinami izvedla projekt Naša Drava in povezala 45 partnerjev na območju.
Reka Drava je za severovzhodni del Slovenije ključnega pomena, saj iz nje pridobivamo električno energijo in pitno vodo. Ima pa tudi izjemen športno-rekreativni potencial, saj je zaradi mirnega toka in majhnih brzic primerna za veslanje s kajaki in kanuji ter tudi rafti. Projekt Naša Drava, katerega namen je oživitev športnega turizma na in ob strugi reke je obiskal Primož Soban.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor pripravlja ob 19-ih premiero odrske priredbe romana Draga Jančarja In ljubezen tudi. Nastala v sodelovanju s Cankarjevim domom, kjer jo bodo igrali v Linhartovi dvorani. Odrsko priredbo romana In ljubezen tudi, mariborske, a obenem tudi univerzalne zgodbe o neizprosnem času med drugo svetovno vojno in po njej, sta pripravila režiser Luka Marcen in dramaturginja Tatjana Doma.Za uprizoritev so se odločili, še preden je postalo znano, da bo roman maturitetno branje, ustvarjalci pa pričakujejo, da si jo bo na obeh odrih (v Mariboru na odru Dvorane Frana Žižka) ogledalo tudi čim več srednješolcev.
Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je bil predsednik uprave Pomurskega sejma Janez Erjavec. Po stroki je sicer gradbenik, ker pa je na tem položaju že tri desetletja, je zdaj predvsem dober poznavalec kmetijske problematike in je prepričan, da naša država brez dobrega kmetijstva nima prihodnosti; njegov ponos pa je paradni konj Pomurskega sejma – sejem Agra, ki so ga letos organizirali že 60-ič. Naš gost v prostem času rad sede na traktor, igra golf in v zadnjih letih tudi piše, in tako je nedavno izšla njegova knjiga z naslovom Razmišljanja.
V turistični oddaji ste slišali, da predstavlja območje reke Drave zakladnico življenjske raznovrstnosti in eno od naravovarstveno najpomembnejših območij pri nas. V okviru projekta ZaDravo bodo sodelujoči dali poudarek tudi turizmu. // Ustavili smo se še v Virštanju, zanimivem vinorodnem kraju, ki je to poletje postal bogatejši za novi center za promocijo vin, kulture in turizma. Tudi potovali smo – tokrat po Združenih arabskih emiratih.
V tokratnih Pravljičnih minutah smo raziskovali prav posebno zakladnico – norveške ljudske pravljice. Te zgodbe, oblikovane skozi stoletja pod mrzlim nebom severa, so polne domišljije, nenavadnih bitij in značilnega nordijskega humorja. Naša tokratna pravljica Trije predrzni kozlički je ena najbolj znanih in priljubljenih norveških pripovedi. Gre za napeto, a hkrati igrivo zgodbo o treh kozličkih, ki si želijo priti na drugo stran mostu, kjer raste slastna, zelena trava – a pot jim ovira strašni zlobni trol, ki pod mostom preži na plen. Kako se bodo kozlički spopadli z nevarnostjo? Bo njihova predrznost premagala silo? Odgovor boste slišali v pripovedi Sabine Kotnik iz Mariborske knjižnice, ki nas s svojim doživetim pripovedovanjem popelje v svet poguma, zvitosti in čarobnih nordijskih podob. Pridružite se nam in skupaj odkrijmo, kako nas ljudske pravljice z vseh koncev sveta učijo o življenju – na zabaven in nepozaben način.
V ponedeljkovi oddaji Odkrivamo smo se ustavili pri domači in umetnostni obrti oziroma rokodelstvu. Marsikje v svetu je to pomemben del identitete posameznih držav in narodov. Razvita gospodarstva namenjajo domači obrti ustrezne spodbude in z mnogimi ukrepi, tudi finančnimi olajšavami, poskrbijo, da se ta del narodne ustvarjalnosti primerno razvija v donosno gospodarsko panogo. Kako je pri nas, kako rokodelci živijo v Mariboru? S kakšnimi izzivi se spopadajo in ali jih država spodbuja pri ustvarjanju, ste lahko slišali v oddaji Odkrivamo.
Osrednji del oddaje smo namenili pogovoru z Gojkom Božovićem, srbskim pesnikom in avtorjem letošnjega Odprtega pisma Evropi. Pisal ga je, kot pravi, z njenega roba in opozarja, da sta nezadovoljstvo in zaskrbljenost povprečnega Evropejca posledica odsotnosti smisla. Pismo je javno prebral sinoči na slavnostni otvoritvi festivala Dnevi poezije in vina, opozorili pa smo tudi na zadnje dneve mariborske razstave "Poglej morje, kako vibrira" ilustratorke Nee Likar. (Foto: Marko Pigac) Prilagamo tudi celotno Odprto pismo Evropi Gojka Božovića, v prevodu Đurđe Strsoglavec. Nekako je obveljalo prepričanje, da je Evropa utrujena. Tudi sama Evropa je sprejela zgodbo o utrujenosti kot svoje izkustvo. Utrujenost je odlika zahajajočih civilizacij, tistih, ki ne verjamejo več vase in v svoje moči, temveč trajajo iz navade in pričakujejo, največkrat brez dosti upanja, pomoč od drugih. Ali Evropa resnično potrebuje pomoč ali pomoči ni brez Evrope, ki bo obnovila svoj vitalizem – na podlagi zgodovinskih izkušenj, ki jih je prebrodila in v njih storila veliko škode tako drugim kakor tudi sami sebi? Evropa si še ni opomogla od zgodovine v kratkem 20. stoletju. Izkustvo Evrope je v kataklizmi prve svetovne vojne zgrmelo v »včerajšnji svet«. Med svetovnima vojnama se je to izkustvo raztezalo od vojnih odmevov do paravojaških »mirnodobnih vojn«, ki se niso umirile do začetka nove vojne, do vzpona dveh totalitarizmov, do vrtinca kriz, ki so se končale v tragediji druge svetovne vojne. Vojne spopade so zamenjale desetletne fronte hladne vojne. Od španske državljanske vojne do balkanskih vojn za jugoslovansko nasledstvo v devetdesetih letih so se nizale hunte in diktature vzporedno z državami blagostanja in privlačnim vsakdanom, institucionalno urejenostjo, medijskimi in umetniškimi svobodami. To je veliko preveč zgodovine, da ne bi bilo posledic in da se politični in družbeni, gospodarski in tehnološki tokovi moči, ki so tako dolgo domovali v Evropi, ne bi prestavili kam drugam. Govorim z roba Evrope, z roba, ki ga je Evropa tako različno poimenovala: Balkan, Vzhodna Evropa, Jugovzhodna Evropa, Zahodni Balkan. Ta prostor se ni premaknil z mesta, sodeč po imenih pa se zdi, da je bil na vseh straneh neba. Geografija je bila vedno odvisna od politike, politika na Balkanu pa je še bolj odvisna od geografije, od dejstva, da je to geografski del Evrope, vendar politično še vedno ni. Posledica tega odnosa geografije in politike je stabilokracija na Zahodnem Balkanu, vzpon avtoritarizma, ki ima desetletno podporo evropskega političnega razreda, valovi populizma, ki divjajo z nezmanjšano močjo. Stabilokracija, ki se je začela kazati v drugem desetletju 21. stoletja na Zahodnem Balkanu, kjer je našla tudi nekaj plodnih tal, je, vendarle, proizvod nepremišljene evropske politike, ki ni pripravljena na nadaljnje evropske integracije in ki ni sposobna drugače ohraniti vpliva v tem zadnjem neintegriranem delu politične Evrope. Ravno tu, v Srbiji, že do novembra 2024 traja edino antipopulistično in antiavtoritarno gibanje v sodobni Evropi. To gibanje vodi nova generacija, ki ne sprejema ne avtoritarizma srbskega režima, ne nevprašljivih avtoritet, ne hinavščine evropske birokracije. Tega ni nihče pričakoval od generacije, o kateri se je, očitno brez razloga, verjelo, da je družbeno ravnodušna, politično nezainteresirana in usmerjena samo k neskončni zabavi in himeram zasebnih fascinacij. Toda tega množičnega in vztrajnega študentskega gibanja, ki je ena najlepših podob sodobne Evrope, ni podprl evropski politični razred, tudi večina evropskih političnih institucij ga ni. Kakor se je, ne da bi se oziral na evropske vrednote v Srbiji in na Balkanu, v nasprotju z množičnimi zahtevami državljanov Srbije, pa tudi številnih evropskih ekoloških organizacij, opredelil za interese nemške avtomobilske industrije in rudnik litija na naseljenem kmetijskem območju Jadar, najbogatejšem bazenu pitne vode v tem delu Evrope. Evropa ne more biti skrčena na Evropo A in Evropo B, na Evropo več hitrosti, na Evropo skupkov, na Evropo birokracije in inercije. Evropa tudi ne more biti skrčena samo na Evropsko unijo. Dokler ne bo ves evropski prostor izraz istega družbenega izkustva, Evropa ne bo imuna na krize, ne bo obnovila pomena, ki ga že dolgo išče, in ne bo našla smisla, glede katerega omahuje, ali naj začne verjeti vanj. Ne slepimo se: Evropa je tako na Balkanu kakor v Zahodni Evropi. Ne slepimo se: populizem ni od nekod prispel v Evropo, v njej je nastal. Ne slepimo se: Evropa mora artikulirati svoje interese in pri tem imeti v mislih interese vseh svojih delov. Ne slepimo se: avtoritarizem ima v Evropi dolgo tradicijo. Ne slepimo se: številne avtoritarizme je Evropa sama podprla. Ne slepimo se: to počne tudi danes. Evropa je celota, sestavljena iz razlik, ne pa katerikoli njen ekskluzivni del, ki se razglaša za celoto. Evropa lahko živi s temi razlikami, ne more pa živeti brez njih. Vsak del Evrope ima svojo, v nečem posebno zgodovino, in vsak del Evrope ima svoj imperij, evropski ali zunajevropski, ki povzroča dolgotrajen strah. Ti strahovi, neprimerljivi in zoperstavljeni, oblikujejo enega od mogočih zemljevidov Evrope. S temi strahovi lahko živimo, le da potem ne moremo živeti v Evropi razlik, kot dediči enotne evropske kulture, ki je bila vedno večja od vsake evropske politike. Milan Kundera je v eseju Ugrabljeni Zahod zapisal, da je Cioran »eden redkih mislecev, ki še zastavlja staromodno vprašanje Evrope v njeni polni dimenziji«. To vprašanje pa ni staromodno, temveč eksistencialno. Evropa mora znova postati subjekt svoje zgodovine, saj se očitno ne znajde v vlogi objekta zgodovine. Da bi ji to uspelo, mora bolj upoštevati svojo geografijo kakor svojo inercijsko politiko. Evropa mora uvideti svoj zemljevid, da bi lahko oblikovala svoje interese. Vse dokler je kakšen del Evrope izključen iz njenih političnih tokov, Evropa ne bo celovita: imela bo notranjo krizo, ob kateri ne bo nikoli obnovila svoje moči. Če na evropskih mejah nenehno besnijo vojne, je nekaj narobe z mejami Evrope. Če Evropo uničujejo notranji spori, je nekaj narobe z njenim samorazumevanjem. Če Evropa pričakuje rešitev z neke druge strani, je nekaj narobe z njeno samozavestjo. Evropa ne potrebuje več zgodovine, temveč več zgodovinske imaginacije. Zgodovina ni končana. Zadnjega Evropejca še ni. Zgodovina še posebej ne more biti končana v Evropi, kjer so zgodovinski spomini tako živi, da sodelujejo v vsakdanu slehernega Evropejca – od imena kraja, v katerem živi, prek imen rek, ki jih nenehno prečka, do spomenika, v senci katerega bere novice na spletu. Četudi evropske družbe pretresa drama demografskega upada, ni nujno, da je usoda Evrope zadnji Evropejec, ne kot zadnji človek, rojen v Evropi, ne kot zadnji človek, zainteresiran za Evropo kot celoto. Povprečni Evropejec najbrž ni nikoli živel bolje kot danes, toda evropskega človeka danes mučijo bojazni in nezadovoljstva, strah pred končnim izidom in dvom o lastnih močeh. Vzroki za nezadovoljstvo so različni, toda nezadovoljstvo danes povezuje Evropejce bolj kot katerakoli druga velika zgodba. Evropa potrebuje velike zgodbe, ne pa majhnih ali velikih interesov. Svojo vlogo je oblikovala na podlagi velikih zgodb, od antike do renesanse, od demokracije do razsvetljenstva, od civilne družbe do države blagostanja in evropskih integracij. Evropa svoje prihodnosti ne more iskati ne v poceni delovni sili, ne v politiki trdne roke, ne v politiki vizumskih trdnjav, ne v upravljanju sosednih kriz, ne v fascinacijah z zabavo in hedonizmom. Prihodnost lahko najde le v Evropi kulture, demokracije, inovacij, solidarnosti, v skupnosti blagostanja. V nasprotnem primeru bo Evropa samo manjši odmor med Vzhodom in Zahodom, senca nekdanjega subjekta zgodovine, ki je postal objekt velikih interesov. Evropa se bo z vrnitvijo k velikim zgodbam znebila predsodkov do evropskega obrobja in zunajevropske resničnosti. Velike zgodbe lahko Evropi pomagajo razumeti lastne meje in oblikovati svojo pluralistično identiteto. Evropski vsakdan je boljši od evropske zgodovine 20. stoletja in od evropske zgodovine prve četrtine 21. stoletja. Evropa se bo z vrnitvijo k velikim zgodbam iz dekadentnih skrajnosti in ritualov potrošniške civilizacije razumneje opredeljevala med vrednotami in interesi. Včasih interesi niso zgolj nasprotni vrednoti, na dolgi rok postanejo nasprotje tudi samim sebi. Iskanje smisla ni nikoli tako zelo potrebno kakor v časih velikih kriz. Četudi pred tem spoznanjem pogosto bežimo – krize so le izraz izrabljenega smisla. Nezadovoljstva sodobnega evropskega človeka ne bo ublažila ne večja potrošnja ne dražja in popolnejša varnost. Bi pa to lahko storile velike zgodbe, v katerih bo našel smisel svojega vsakdana in solidarnost svoje skupnosti. Ena takšna izbira lebdi nad sodobno Evropo. To je izbira med geopolitiko in demokracijo. Če se je Evropa v 20. stoletju gibala med presežkom zgodovine in države blagostanja, v 21. stoletju nenehno izbira med geopolitiko in demokracijo. Od te izbire je odvisno, ali bo Evropa našla veliko zgodbo naše sodobnosti ali se bo znašla v navadnosti politične realnosti. Za geopolitiko bo vedno dovolj zainteresiranih. Vprašanje demokracije pa je lahko zavrženo, če se z njim ne bo ukvarjala Evropa. Evropa, ki je vzela demokracijo kot svojo ključno izbiro, bo imela več moči, da bo v negotovem in nespravljivem svetu zastopala svoje interese. Evropa je kot demokracija: ni popolna, vendar je nezamenljiva. Pred štiridesetimi leti je nastalo nekaj konceptov Srednje Evrope. Niso nastali v politični praksi in politični imaginaciji: nastali so v književnosti. Na vrhuncih hladne vojne je ideja Srednje Evrope postala privlačna kot medprostor sprtih ideoloških sil, ki sta rožljali z orožjem. Za ene je bila Srednja Evropa odrešilna cona posredovanja. Za druge je bila meteorološki pojem. Za številne je tudi danes celotna Evropa zgolj meteorološki pojem. To ni nujno slabo. Poglejmo s te plati. Če si delimo vremenske okoliščine, ni mogoče, da si ne bi delili nič drugega. Če nas bičajo isti vetrovi in nas zaliva isti dež, se vprašajmo tudi o vetrovih in udarcih zgodovine, ki si jo delimo in skozi katero bomo v vsakem primeru šli skupaj, ne glede na to, kakšne meje bodo postavili med nas. Vendarle ni vseeno, ali bo ista zgodovina oblikovala usodo množice evropskih narodov ali bo Evropa našla notranjo moč in oživila malce dremavo zgodovinsko imaginacijo, ko bo osmišljala odgovor zgodovini, pred katero stojimo: zgodovini vojn, zgodovini slabitve, zgodovini demografskega upada, zgodovini metežev. Evropa danes izbira, ali bo od nje ostal spomin ali bo izbrala trajanje, ko bo živela s svojimi razlikami in dovzetna za svoja najboljša izkustva.
V Mariborskem feljtonu smo povzeli osrednje dogodke iztekajočega se tedna pri nas: Mariborska livarna bo šla v stečaj – po stotih letih delovanja – in okoli 350 zaposlenih bo ostalo brez službe. Vijoličasti pa so ostali brez evropske nogometne jeseni, medtem ko se je Olimpiji in Celju uspelo prebiti v Konferenčno ligo. Ministrstvo za finance je pripravilo prvi paket davčnih sprememb, a mu predstavniki gospodarstva očitajo nesistemskost, necelovitost in nedomišljenost. Celoviteje pa naj bi se država lotila reševanja romske problematike, ki je te dni v središču pozornosti.
