Ob 19-ih se bo v Obratu na Trgu revolucije v Mariboru še zadnjič med svojim bivanjem v Mariboru predstavila hrvaška kustosinja in angažirana družbena delavka Petra Matić iz Zagreba. Tu je v času enomesečne umetniške rezidence Soba za goste Pekarne Magdalenske mreže iskala zgodbe o času, ko so v Jugoslavijo prihajali študentje iz držav bloka oziroma gibanja neuvrščenih. V pogovoru z njo smo ugotavljali, kako pomembne so zgodbe ljudi za odprto in empatično družbo.

Petra Matić je kustosinja, prostovoljka in aktivistka na področju prisilnih migracij, beguncev in prosilcev za azil. Obžaluje, da na Hrvaškem ne negujejo spomina in dediščine tega obdobja. Lani je predstavila dokumentarni film z naslovom 'Grad koji ima mir' o vzponu in padcu zagrebškega mednarodnega študentskega kluba prijateljstva, v katerem je raziskovala teme solidarnosti, vojne in skupnosti. Katere vidike prihoda študentov iz držav gibanja neuvrščenih pa je treba še posebej raziskati, interpretirati in predstaviti? Integracijskega.

Zanjo osebno pa je najzanimivejše kulturno (so)delovanje: "Z njihovo pomočjo smo spoznavali druge kulture, na tečajih so nam približali svoj jezik, učili so nas arabščine, francoščine, španščine. Pripravljali so folklorne in literarne nastope. V 60-ih letih smo v Zagrebu gledali filme iz Konga, indonezijski študentje so v študentskem centru vsak teden pripravili koncert. Danes je to nepredstavljivo, saj si mladi iz Indonezije ne morejo privoščiti študija pri nas. Ta vidik preteklosti je za generacijo 90-ih zelo navdihujoč. Potem je tu še politični vidik. Nacionalno združenja so se povezoval z nacionalnimi združenji v večjih študijskih centrih pri nas, običajno v Beogradu, pa tudi s tistimi po Evropi in domovini. Bili so povezani in izmenjevali informacije. Tudi v zvezi s kritiko naše skupnosti, rasizma, neinformiranosti in ignorance. Konec 60-ih let so bili na primer afriški študenti tako jezni zaradi krivic in prišli v Pulj, da bi se srečali s predsednikom Naserjem, ki je šel s Titom na Brione. Informacije so krožile prek Afrike, Evrope, Azije, informiranost je bila večja kot danes, ko smo ujeti v mehurčke, ki jih določajo algoritmi. Neuvrščeni so v Zagrebu z javnimi razpravami, ki jih je pripravil mednarodni študentski klub prijateljstva spodbujal kulturo zdrave politične razprave, ki je danes ni. Danes si lahko za ene ali druge, eni sovražijo druge, sovražiš, ignoriraš ali blokiraš.«

Danes se zdi, da so vsi, ki prihajajo z juga in vzhoda novi, da nikoli prej nismo imeli stika s temi kulturami, pravi sogovornica in da je to postalo posebej očitno po letu 2015. Spomniti želi, da živimo skupaj vsaj 70 let in da je veliko ljudi ostalo tu ali se vrnilo iz različnih razlogov – tu imajo družino, prijatelje, sošolce in sodelavce. Matićeva opozarja, da je nepravično zanemariti vlogo, ki so jo ti ljudje odigrali, tudi pri povezovanju skupnosti:« Politika solidarnosti in prijateljstva v SFRJ ni bila nujno popolna in jo je mogoče kritizirati, v primerjavi z danes pa je bila dobra. Večinoma je spodbujala pozitiven odnos do prišlekov, tudi ko to ni bilo lahko. Danes pa boste, če želite pomagati prosilcu za azil, naleteli na tisoč ovir pri iskanju stanovanja in dela ter reševanju birokratskih težav. Pomembno je, ali je država dobro ali slabo razpoložena do tujcev. In pri tem ni nepomembno, od kod prihajajo«, je še povedala Petra Matić, ki s svojo organizacijo Jutro pripravlja digitalni arhiv neuvrščenih; zbirajo dokumentacijo o afriški, azijski in latinskoameriški skupnosti. Arhiv bo pokazal, kako dolgo te skupnosti živijo na območju nekdanje skupne države, kako močno so povezane z nami in da imajo vso pravico biti tu.

Petra Matić bo v prostorih Obrata na Trgu revolucije ob 19-ih predstavila kratek video z naslovom »Naša zemlja«, ki v žanru znanstvene fantastike obravnava temo 1. svetovnega miru – združitev človeštva, da bi rešilo vse pereče sistemske in okoljske probleme.