V prvi oktobrski oddaji Obrazi sosednje ulice smo spoznali nogometaša Luko Krajnca, ki je športno pot začel pri nogometnem klubu Maribor, že pri 16-ih pa je odšel v tujino. V pogovoru z Matejem Štrafelo se je Luka Krajnc sprehodil po svojih postojankah od Genove do nemške Fortune in Hannovra in, končno, tudi do vrnitve v svoj prvi klub, Maribor:
"Maribor je in vedno bo iz leta v leto klub, ki ima najvišje cilje. To pomeni na prvem mestu prvenstvo in pokal, potem pa, ko se gre za Evropo, mislim, da ima Maribor daleč najboljšo zgodovino in sam pri sebi si mislim: treba je iti iz tekme v tekmo in na koncu so lahko vsi ti cilji izvedljivi."
Drugo oktobrsko soboto je bil gost oddaje Obrazi sosednje ulice priznani dramatik, pesnik, pisatelj in scenarist Roka Vilčnika – rokgre. Spomnili smo na njegove zgodnje radijske drame, pa tudi odmevne gledališke predstave in glasbene projekte. V pogovoru z Gregorjem Stermeckim je Rok Vilčnik delil razmišljanja o umetnosti, ki so oblikovala njegovo izjemno kariero, pa tudi nekaj zanimivih anekdot:
"Nosi me luna in v obdobju, ko me je zelo luna nosila, sem si v enem takem trenutku ponoči poškodoval roko, ker sem stal ob oknu in vanj udaril z levo roko. Sicer sem levičar in takrat so zaradi poškodbe neke mišice atrofirale in sem moral postati desničar. In v trenutku, ko sem postal desničar, sem postal pisatelj. In začel sem takoj s teatrom."
Tretjo soboto v oktobru ste lahko v oddaji Obrazi sosednje ulice spoznali profesorico angleščine, glasbenico, pesnico, popotnico in umetnico Andrejo Vidmar. Lani je izdala svoj pesniški prvenec, v poučevanje vključuje različne kreativne pristope, za nas je opisala tudi izkušnjo dela v begunskem centru v Ugandi, ki jo je nedvomno spremenila. Z njo se je pogovarjal Robert Levstek:
"Po moji vrnitvi sem se zavedla, da sem privilegirana. Ker sem belka, ker živim v Evropi in ker imam dostop do zdravstva. Pravzaprav do dveh stvari, ki sta nekaj vredni: to je zdravstvo in šola oziroma izobraževanje. Oboje je pri nas dostopno, pri njih pa plačljivo. Torej vsaka osnovna šola se plača in vsak obisk zdravnika in vsako zdravilo se plača. Lahko si predstavljamo, ker je toliko ljudi brez služb, kaj se zgodi, ko ne moreš k zdravniku, ker nimaš denarja, ne moreš otroka poslati v šolo. Ne govorim, da je po vsej Ugandi tako, daleč od tega, ampak med ranljivimi skupinami, na vaseh ali predmestju, so tudi take zgodbe."
V zadnji oktobrski oddaji Obrazi sosedne ulice pa je bil naš gost mariborski podjetnik Marko Verdev. V knjigi z naslovom GOVORIM je v soavtorstvu s pisateljem Davorinom Lenkom brez dlake na jeziku popisal svoje razgibano življenje ter morda celo ustvaril priročnik za druge v podobnih preizkušnjah. Kot direktor je uvedel inovativni slog vodenja in ima tudi poseben osebni slog, tri sinove in moža, pozna vzpone in padce, povezane s stigmami in tabuji - uporabo drog, okužbo z virusom HIV in duševno boleznijo. Z njim se je pogovarjala Irena Kodrič Cizerl:
"HIV je zelo stigmatizirana bolezen in tudi sam sem bil zelo odklonilen do vsakega človeka, ki bi imel HIV. V knjigi govorim o eni izkušnji, ko sem spoznal človeka, ki mi je takoj jasno povedal, da ima HIV. Jaz niti iz istega kozarca nisem hotel piti za njim. Potem pa en dan izveš, da si ti HIV pozitiven. Takrat se mi je življenje sesulo totalno, ker se mi je zdelo, da je konec, pa ne samo življenja, ampak da je konec vse svobode. Kako si človek najde partnerja, če ima HIV? Res sem takrat to zelo skrival, pa ne zato, ker bi se bal, da bo kdo na mene kazal, ampak me je bilo strah, da se bodo ljudje od mene odmaknili."
To so štirje sogovorniki, ki ste jih lahko v oddaji Obrazi sosednje ulice spoznali v mesecu oktobru. V celoti lahko oddaje poslušate tukaj.