Obraz meseca novembra je postala arhitektka, slikarka in ilustratorka Hana Nekrep. Zdaj pa vas vabimo, da glasujete za obraz meseca decembra.

V prvi decembrski oddaji Obrazi sosednje ulice smo spoznali mariborsko frizerko Viktorijo Jarc, ki ji je Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije ob 55-letnici njenega salona podelila naziv – najstarejša obrtnica leta 2025. Zgodba o njeni vztrajnosti, strokovnosti in ljubezni do dela navdihuje generacije mladih frizerjev. Najbolj pa je vesela, da se je njen vnuk Viktor odločil, da bo nadaljeval njeno delo:

»Pogosto je hodil k meni, svoji babici in bil je star tri leta, ko je stal na stolu in že pral glave. Triletni. Sin pa ga je kasneje poslal k meni za dva tedna, da bo delal, tako kot se dela. Ob osmih je prišel, sin ga je pač poslal, da bo videl, kako to gre, preden se je odločil za poklic. In ko je bil pri meni ta dva tedna in moral delati, pometati in vse, je bil še bolj navdušen. In tako se je odločil, da bo postal frizer. Moram pa povedati, da ni navaden frizer, je umetnik. Dobro dela, rad dela, rad je v svojem poklicu ... Veste, da sem srečna, pa še tako lušten fant je.«

Drugo soboto v decembru je bila gostja oddaje Obrazi sosednje ulice Sabina Fras Popović, nekdanja knjižničarka in bibliotekarka Mariborske knjižnice, danes pa predavateljica na ljubljanski filozofski fakulteti. Avtorica mladinske trilogije Prava hokejska banda je med drugim povedala, da je knjiga njeno življenje, zato tudi ni nenavadno, da veliko svojega časa namenja tudi promociji knjig, branja, bralne kulture in mladinske književnosti:

»Ker je ključno, za razvoj neke vrednote, izpostavljenost tej vrednoti. Če smo bili nenehno bombardirani s tem, da je treba pripeti varnostni pas in se danes skoraj vsi pripnemo, da so tukaj mehanizmi, ki kontrolirajo, ali mi vozimo s pripetim pasom, potem je potrebno tudi izpostavljenost branju narediti drugačno, kot je zdaj. Ne, da je to prepuščeno samo dobri volji ali pa odgovornosti družine, ampak kot sistem, kjer je branje izpostavljeno, tako v čakalnicah, zdravstvenih domovih, na javnih prostorih ... Saj kar nekaj akcij je v preteklosti bilo na to temo, ampak potrebujemo eno, ne vem, nacionalno leto branja ali nacionalni dan branja, torej da je branje tisto, ki je v središču pozornosti.«

Tretjo soboto v decembru ste lahko v oddaji Obrazi sosednje ulice spoznali slovenskega hokejskega klubskega in reprezentančnega trenerja Jureta Verliča. Zadnji dve leti je članski trener mariborskih hokejistov in pomočnik selektorja v izbrani vrsti do 18 in 20 let.

»Vsi, ki smo okrog hokeja, imamo to izredno radi, ker v nasprotnem primeru ne bi vseh sobot, nedelj in popoldnevov preživeli tam, ampak bi šli v neko navadno službo. Ampak je nek čar v tem, da imaš te fante tam, da je malo stresa, da jih poskušaš usmerjati, da jim »gnjaviš« za šolo ... Poskušaš jim vcepiti neko življenjsko zgodbo, kot smo jo mi doživeli, poskušaš jim dopovedati, da je poleg šole pomemben tudi hokej, ker vem, da bodo iz tega imeli veliko spominov. Je pa težko, sploh v razmerah v katerih delamo, tako finančnih, kot infrastrukturnih, v Sloveniji je težje, kot kje druge, ampak imamo druge pluse oziroma nas to dela močnejše na drugih področjih.«

Gost zadnje oddaje Obrazi sosednje ulicev mesecu decembru in tudi v letu 2025 je bil dramski igralec, profesor slovenskega jezika, lektor, pisatelj in predvsem človek z izjemno življenjsko zgodbo Simon Šerbinek. Njegova pot je pred približno tridesetimi leti zavila v povsem nepričakovano smer, ko se je znašel v globoki osebni stiski in doživel izkušnjo, ki mu je za vedno spremenila življenje.

»Ne bi rekel, da sem postal drugačen, vendar so se moje prioritete in moje želje spremenile. Predvsem sem si želel bolj mirno življenje, ne tako izstopajoče. Še vedno sem želel natančno opravljati svoje delo, to se ni spremenilo, pa tudi v tem pogledu se nisem spremenil, da ne bi skušal drugim kdaj pomagati, ker tudi v našem obdobju še takratne Jugoslavije smo bili vsi naravnani k temu, da smo pomagali drug drugemu. To se ni spremenilo in tudi zdaj s temi intervjuji, ki jih dajem, skušam ljudem dati nekaj volje, energije, nekaj tega, da se po neki taki hudi, stresni življenjski izkušnji življenje ne podre, temveč se lahko nadaljuje in to celo morda bolj globoko, z večjim pomenom.«

V celoti lahko oddaje poslušate med podcasti.