V prvi novembrski oddaji Obrazi sosednje ulice smo spoznali Branka Vrblača - Vrbo, številnim Mariborčanom bolj znanega kot Marija Hobotnica. Pod tem imenom namreč od leta 2013 upravlja facebook profil, ki mu je botrovalo takratno dogajanje na mariborski občini. Pred letom dni pa je Branko Vrblač oslepel in od takrat se objave Marije Hobotnice osredotočajo tudi na težave invalidov:

"Ko sem oslepel, se je pojavil čisto novi svet, svet invalidov, v katerem se tudi dogajajo določene stvari. In ko na svoji lastni koži spoznaš, kako ti država ne omogoča vsega, kar govori, da so problemi tu, da so problemi tam, sem se odločil, da se bom poskušal čim prej vrniti na družabna omrežja, da bom lahko normalno pisal in deloval in poskušal opozarjati na težave, ki se tičejo nas invalidov. Ne govoim samo o slepih, govorim o invalidih nasplošno."

Drugo novembrsko soboto, tik pred največjim vinogradniškim praznikom, martinovim, je bila gostja oddaje Obrazi sosednje ulice direktorica mariborskega Vinaga, Maruša Švelc. Notranjka je v eni največjih in najstarejših, pa tudi najlepših vinskih kleti v Evropi videla poslovno priložnost. Mariborčani so se začeli vračati v znameniti Vinag, medtem pa so novi lastniki vztrajali in prenovili celostno podobo blagovne znamke, odprli bistro in Vinagovo klet odprli tudi za obiskovalce:

"Lahko vidijo inoks in betonske cisterne, lesene sode, potem vinovode, ki so stekleni in so jih naredili še češki mojstri, to je res zanimivo za videti. Potem vso to patino v arhivski kleti, ki kaže, kako dobri so pogoji, da lahko skladiščimo arhivsko vino. Tukaj je namreč 75 % vlažnost in stalna temperatura 14 stopinj. Tako da preden pridejo ljudje v klet, se morajo kar obleči, da jih ne zebe. Lahko vidijo tudi arhivsko vino in betonsko cisterno, v katero lahko splezajo. To je velika atracija tudi za najmlajše."

Tretjo soboto v novembru ste lahko v oddaji Obrazi sosednje ulice spoznali upokojenega zdravnika Elka Borka, ki se je rodil v Mariboru dober mesec dni po atentatu na kralja Aleksandra Karadjordjevića, doživel izgnanstvo v Srbijo, kjer je končal osnovno šolo in pred sedemdesetimi leti maturiral in pred petinšestdesetimi sklenil študij medicine v Ljubljani. Deloval je na področju ginekologije in porodništva, bil predstojnik oddelka tedaj še Splošne bolnišnice v Mariboru ter univerzitetni učitelj na medicinskih fakultetah v Ljubljani in v Mariboru.

"Zdravnik mora imeti dve stvari: veliko specifičnega znanja na svojem področju in dobro, sočutno srce do soljudi, ampak zelo zaželeno je, da se ukvarja s kakšno dodatno dejavnostjo, se kulturno ali športno udejstvuje. Moram povedati, da smo bili v Mariboru vedno ponosni na simfonični orkester zdravnikov, ki je deloval skoraj 30 let pod vodstvom primarija Emana Pertla. Tudi sam sem kot profesor na predavanjih večkrat povedal, da je zelo prav, da se človek od tega svojega rutinskega strokovnega dela odlepi s tem, da se ukvarja še s čim dodatnim. Lahko s poezijo, piše pesmi, z literaturo v širšem pomenu ali pa kot jaz z zgodovino."

Četrto soboto v novembru smo v oddaji Obrazi sosednje gostili glasbenico, muzikologinjo, pisateljico in profesorico na mariborski Pedagoški fakulteti Majdo Eržen Novak. Kot skladateljica je izdala več zbirk pesmi za otroke, s pesmimi pa opremi tudi svoje pravljice. Njene Lisičje pravljice so bile izbrane za radijsko oddajo Lahko noč otroci, pred kratkim pa je izdala novo božično pravljico.

"Na svetu je toliko hudega, trenutno živimo v obdobju, ko te lahko res vse skrbi. In prav v tem času se mi zdi, da je treba še bolj približati pravljico. Ko gledaš vse te slike, ko vidiš otroka v ruševinah v Ukrajini, v Gazi, še pred tem v Bosni, lahko gledamo tudi otroke iz Afrike, namesto da bi bili ob knjigi, imeli igračko, stojijo ob ruševinah, jočejo, ne vedo zakaj, mi pa imamo tukaj pravljico. Vsak človek bi moral polepšati svet na svoj način, jaz ga lahko s pravljico. Lepa mi je misel svetega Aguština, ki je rekel: če imaš dobro srce, lahko veliko daš. Vsak človek lahko nekaj da, jaz lahko izboljšujem svet s pravljico."

V mesecu novembru je bilo pet sobot, tako je peta kandidatka, da postane ime meseca novembra umetniška vodja in direktorica mariborskega lutkovnega gledališča Katarina Klančnik Kocutar. Lutkovno gledališče Maribor namreč praznuje 50. obletnico profesionalnega delovanja. Jubilej praznujejo z uprizoritvijo najboljših lutkovnih predstav in se poklanjajo izjemnim lutkarjem, ki so soustvarjali lutkovno umetnost v Mariboru in v slovenskem prostoru. Lutkarje povezuje ljubezen do lutk, želja po raziskovanju vizualne plati lutkovne umetnosti, pogosto tudi osebna skromnost, pravi umetniška vodja in direktorica mariborskega lutkovnega gledališča Katarina Klančnik Kocutar. Lutkariji je predana že četrt stoletja, in za vedno, tudi zato, ker je drugačna od drugih uprizoritvenih umetnosti.

"Na naše premiere se morda ljudje ne bodo prišli postaviti in slikati pred steklo in marmor. Lutkarija je malo bolj subverzivna, včasih malo bolj gverilska in tudi v zgodovini je bila taka. Lutkarji, ki so s svojimi odrčki potovali po vaških in mestnih trgih so skozi lutko včasih lahko povedali zelo politično nekorektne stvari, ki se živemu človeku ne bi oprostile, če bi jih izrekel na glas. Tako da ima lutkarija v sebi nek subverziven moment, v zelo pozitivnem smislu. Je torej zelo specifilna in se razlikuje od drugih uprizoritvenih umetnosti. Mogoče mi je tudi zato še ljubša."

V celoti lahko oddaje poslušate tukaj.