Obraz meseca decembra je postala Sabina Fras Popović, nekdanja knjižničarka in bibliotekarka Mariborske knjižnice, danes pa predavateljica na ljubljanski filozofski fakulteti, ki veliko svojega časa namenja tudi promociji knjig, branja, bralne kulture in mladinske književnosti. Zdaj pa vas vabimo, da glasujete za obraz meseca januarja.

Gostja prve oddaje Obrazi sosednje ulice v novem letu je bila Alenka Lin Vrbančič Simonič. Je logoterapevtka in plesno-gibalna psihoterapevtka, usposobljena za delo z otroki s čustveno vedenjskimi težavami. V oddaji je razmišljala tudi o tem, kaj je v življenju v današnjem potrošniškem in storilnostno naravnanem svetu zares pomembno:

»Da se imamo radi, da se znamo pogovarjati, da znamo ostati sami s sabo in z drugimi tudi takrat, ko je težko, ker življenje ne pomeni samo uspehov in bleščanja, ampak dostikrat pomeni tudi izzive, prinaša tudi bolezni, del življenja je tudi minevanje. Tako da mislim, da je vračanje k naravi v smislu opazovanja narave in tudi učenja od narave in nekega spoštovanja, kar nam je skozi naravo dano, zelo pomembno.«

Drugo soboto v januarju je bila gostja oddaje Obrazi sosednje ulice Ina Lutarič Horvat, mariborska tetoverka, ki s svojimi tetovažami osvaja mednarodne konvencije in v mesto ob Dravi že privablja tudi ljudi iz tujine. Spregovorila je tudi o tem, kako je dozorela njena odločitev, da bo tetoverka in kako je čisto na začetku vadila:

»Kupila sem si umetne kože in naredila sem mislim da dve. Ampak jaz sem leta 2014 kupila vse stvari, da bom to poskusila, potem pa iz tega ni bilo nič. Naredila sem tisti dve umetni koži, pa sem si mislila, saj bo že. Potem pa je minilo nekaj časa in sem si leta 2019 rekla, da če ne bom zdaj, potem pa ne bom, je mimo in konec. Po tistem sem naredila še eno umetno kožo. Aha, pa delala sem tudi na svinjskih uhljih, to je še bilo takrat zanimivo. Ampak morala bi imeti sveže, jaz pa sem šla k mesarju in mi jih je dal iz hladilnika, psu se je mešalo, ko je to dišalo, oziroma vonji niso bili ravno prijetni. Tako da sem to naredila ene dvakrat, trikrat, potem pa ne več, ker ni bilo za zdržati tega vonja.«

Tretjo soboto v januarju ste lahko v oddaji Obrazi sosednje ulice spoznali zgodovinarja, pisatelja, pesnika, člana ekipe Društva Hiša in Kulturnega društva za ohranjanje starih trafik Vida Kmetiča. Zanj bi lahko rekli, da je Mariborčan v pravem pomenu besede, dober poznavalec štajerske prestolnice, njenih skritih kotičkov in ljudi, ki tu puščajo sledi.

»Maribor je mesto na presečišču, tako geografskem – tu se začne panonski svet, konča alpski svet, če rečemo, da je Pohorje še del Alp, tudi jezikovne meje so tukaj, se pravi na meji med slovanskim in germanskim jezikom. Jaz pravim, da je Maribor mesto na prepihu zgodovine, vse je šlo tukaj čez, še celo malo Rimskega imperija, čeprav bolj prek Ptuja, ampak vendarle. Vse skupaj se je prepletalo in vsak, ki je bil tukaj, je nekaj pustil v mestu, mogoče tudi kaj odnesel, predvsem pa pustil v mestu. Tako da je to zanimiva mešanica, kotel vsega, kar se je tukaj zgodilo. Vključno potem z razvojem mesta, najprej z obrtništvom, splavarstvom, industrijo in tudi zdaj, ko se mi zdi, da še vedno iščemo svojo identiteto, kaj bi bili v Mariboru, odkar nismo več industrijsko mesto. Mogoče smo zato malo zagamani.«

V četrto januarsko oddajo Obrazi sosednje ulice smo povabili Simono Kostanjšek Brglez iz Poljčan, doktorico humanističnih znanosti, umetnostno zgodovinarko in konservatorko. Poznamo jo po številnih projektih, med drugim je vodja obnove samostana Studenice v Poljčanah, ki jo že nekaj let z zanimanjem spremlja širša javnost:

»Projekt obsežne revitalizacije poteka od leta 2022, začel se je z urejanjem okolice, nadaljeval z obnovo streh in obsežno statično sanacijo najstarejših delov samostana in tudi z restavriranjem najpomembnejših elementov. Ves čas ob delih potekajo tudi arhivske in terenske raziskave, snovanje idej in načrtov za kratkoročno in dolgoročno rabo samostana, trenutno pa so aktivnosti usmerjene v oživljanje dela samostana, da bi ga lahko ponudili za raznovrstne dogodke in za poroke.«

V zadnji oddaji Obrazi sosednje ulice v mesecu januarju pa smo gostili ljubitelja gledališča, radijskih iger, filmov in koncertov Boruta Vrbančiča iz okolice Ljutomera. Tega, kar ga zanima, si – ne ogleda, ampak to posluša. Je namreč od rojstva slep in za njegovimi očmi se izrisujejo podobe, ki si jih videči ne znamo predstavljati.

»Ja zakaj bi pa moral stvar gledati po videče, saj imam to čast, da si lahko stvar privoščim malo po svoje. Ker zdaj je velikokrat tako, da ti želijo videči razlagati, kaj vse vidijo in to, jaz pa pravim, ne, ne, kar pusti, naj se stvari dogajajo same, tako kot pri radijski igri in knjigi. Poslušaš in si na podlagi tega ustvariš svojo sliko v glavi. Ki je seveda ne moreš opisati. Ampak že tukaj je dober začetek, da lahko stvari obrneš malo na glavo. Velikokrat se pri filmu zgodi, da ubogi videči niso navajeni poslušati dialogov pri filmu, ker so navajeni, da ves čas berejo podnapise in te stvari in potem ne slišiš, marsikatera stvar gre mimo tebe.«

V celoti lahko oddaje poslušate med podcasti.