Obraz meseca oktobra je postal naš nedavno upokojeni novinarski kolega in odgovorni urednik Zoran Medved. Zdaj pa vas vabimo, da glasujete za obraz meseca novembra.

V prvi novembrski oddaji Obrazi sosednje ulice smo spoznali Cirila Ambroža, sedaj že upokojenega učitelja praktičnega pouka in strokovno teoretičnih predmetov na Srednji gradbeni šoli in gimnaziji v Mariboru, ki je v lanskem šolskem letu tam poučeval enega samega dimnikarja. Razmišljal je tudi o tem, kako spodbuditi zanimanje mladih za poklice, ki jih nujno potrebujemo:

»Če zanemarimo kadrovanje mladih ljudi, se zgodi to, kar se dogaja zdaj. Seveda ne moremo nekoga navdušiti, da bo zidar, tesar, krovec, kamnosek, tudi v Ljubljani imajo vpisanega samo enega ali dva. Ampak če je primerno plačilo in če je poklic cenjen ... Poglejte, kaj se v nekaj letih zgodilo s keramičarji. Keramičarjev je na gradbeni šoli za cel razred v vsakem letniku, pred leti je stalo polaganje keramike 12 do 15 evrov, danes vem, kje so cene, dva ali trikrat višje. Zato, ker je ljudi premalo in tisti, ki ima dela dovolj, lahko postavi ceno, stranke pa čakajo. Na krušno peč boste zagotovo čakali dlje, kot na operacijo srca.«

Drugo novembrsko soboto, v dneh, ko so se v vinogradniških krajih pripravljali na god svetega Martina, je bila gostja oddaje Obrazi sosednje ulice 28. slovenska vinska kraljica Nina Polanec. Prihaja iz Jablanc pri Zgornji Koreni; njena družina obdeluje okoli 6 tisoč trt, delo v vinogradu ji je zelo pri srcu.

»Kako je v bistvu super biti doma na kmetiji. Stopiš ven, imaš svež zrak, imaš čudovit pogled. Nekaj ustvarjaš s svojimi rokami, svoje delo in tisto znaš toliko bolj ceniti, kot pa če greš samo v službo, priti domov in je to to. Jaz pravim, da je tudi vinogradništvo poslanstvo, tako kot vinska kraljica Slovenije, ker vinogradnik je nenehno vpet v delo na kmetiji, pa tudi če samo pogleduje v nebo in upa, da ne bo priletela kakšna toča. Nenehno razmišljaš o vinu, o vinogradu, ampak je to res lepo poslanstvo in imaš možnost delati z družino, biti doma ...«

Tretjo novembrsko soboto smo v oddaji Obrazi sosednje ulice gostili arhitektko, slikarko in ilustratorko Hano Nekrep. Mlada umetnica je pripovedovala o svojem ustvarjanju, poučevanju, ki je povezano tudi z umetno inteligenco, izkušnjah z delom v tujini in njenem poklicnem in osebnem izkustvu Slovenije po vrnitvi domov.

»Ugotovila sem, da te malo drugače obravnavajo kot majhno, mlado žensko v naši stroki, kar je bilo veliko razočaranje. Veliko bolj se moraš boriti za svoje mesto, veliko bolj strog moraš biti. Včasih sem se počutila, kot da sem se našemila v starejšo osebo, samo da so me jemali resno. Tako da lahko rečem, da čeprav se nam zdi, da imamo enakost med spoloma, se čuti, da je je malo manj, kot v Nemčiji, kjer, ko sem na gradbišču govorila z mnogo starejšimi moškimi, me ni nihče čudno gledal, tukaj pa sem bila deležna kakšnih čudnih pripomb.«

Četrto soboto v novembru ste lahko v oddaji Obrazi sosednje ulice spoznali Jožeta Vrhnjaka, ki mariborske otroke že od leta 1977 vsak december razveseljuje kot Dedek Mraz. Energije poln osemdesetletnik je nedavno od župana prejel mestni pečat Maribora.

»Župan je vedel, da sem predsednik Združenja borcev za vrednote NOB, je vedel, da sem vitez krvodajalstva, je vedel, da sem dolgoletni športnik. Ni pa vedel vsega, da sem poleg tega delal na desetine drugih stvari. Da sem bil 40 let v športu kot nogometni funkcionar, da sem bil sodnik porotnik, da sem vitez krvodajalstva, ki sem dal 130-krat kri. In to priznanje delim z ZPM-om, z UKC Maribor in tamkajšnjim oddelkom za transfuzijsko medicino, pa z mestno četrtjo, pa mariborskim športom, pa dobrimi ljudmi, z otroki, z mladimi, pa tako naprej. In ta škatlica, ki sem jo dobil, s tistim papirnatim napisom, mi res veliko pomeni, ker mi jo je dalo mesto Maribor.«

Gostja zadnje novembrske oddaje Obrazi sosednje ulice je peta kandidatka, da postane ime meseca. To je bila Dora Benčevič, mlada ilustratorka, striparka in tetoverka. Po bivanju v Amsterdamu in Berlinu zdaj v rodnem Ptuju s somišljeniki zaganja nov kulturni val. Ustvarjalnost je pila z materinim mlekom, vsakomur priporoča izkušnjo delovnega migranta in se upira enemu izmed narekov kapitalistične ureditve, namreč, da je vsak izmed nas zamenljiv.

»Meni je normalno to, da je čisto vsaka situacija, vsak človek, vsako bitje, vsaka zgodba, je zgodba zase. In tukaj ne moremo nič posploševati. Ne vem, zakaj se ljudje sploh trudimo, iskreno ne vem, zakaj si ustvarjamo te kletke, te strukture, na takšen način, kot si jih, ker ni res, to je fikcija. Nihče ni enak. In v tem svetu, ki nam poskuša prodati, da je vsak nadomestljiv, bi jaz raje okrog delila drugačno propagando, in to je da nihče ni nadomestljiv in nikoli ne bo enakega, kot si ti.«

V celoti lahko oddaje poslušate med podcasti.